HIDRAVLIČNO URAVNOVEŠENJE

Pri določanju površine ogreval izhajajo projektanti iz zahtevane temperature v prostoru in zato potrebnih toplotnih moči. Znani sta tudi temperatura dotoka in povratka ogrevalne vode oz. njen temperaturni padec. Tako sta opredeljena srednja temperatura ogrevala in potreben pretok ogrevalne vode. Za izbrani tip ogrevala iz tabel proizvajalcev določijo še njegovo površino. Praviloma so vsi vhodni podatki bolj ali manj točni, razen pretoka.

Nosilec toplotne energije v sistemu je ogrevalna voda in če je njen pretok nezadosten, ne moremo pričakovati zadovoljivega ogrevanja. Površina ogrevala je določena za projektne vhodne podatke, vključno s pretokom. Če v ogrevalo dovajamo manjši pretok, kot je projektiran, se voda v njem bolj ohladi. Temperatura povratka bo nižja in tako tudi srednja temperatura ogrevala. To pomeni, da je ogrevalo hladnejše, kot je predvideno. Pri tem se sicer med ogrevalom in prostorom vzpostavi toplotno ravnovesje, vendar pri nižji temperaturi prostora, kot je projektirana. Posledica je torej nezadostno ogrevanje prostora.

Pri ogrevalih, kjer je pretok prevelik, je slika obratna. Iz prakse vemo, da ti primeri nikogar ne jezijo in da niso predmet pritožb ali reklamacij, kot v primeru primanjkljaja pretoka.

Kljub dejstvu, da je prednostna naloga zagotoviti ustrezni pretok pri zadnjih ogrevalih, ki so najbolj prizadeta, ne smemo pozabiti na pregrevanje bližnjih prostorov, kjer je v ogrevalih prebitek pretoka. Vsaka stopinja prostorske temperature nad 20°C pomeni dodatno zvišanje stroškov za ogrevanje. To je npr. za srednjo Evropo do + 8 %, za južno pa do + 12 %.

Pri hidravličnem uravnovešenju praviloma dušimo višek tlačne razlike na vseh dvižnih vodih, razen zadnjem, kjer tega viška ni. Enako velja za ogrevala na posameznih dvižnih vodih. Obtok vode v ogrevalnem sistemu omogoča obtočna črpalka tako, da med dotokom in povratkom ustvarja tlačno razliko. Ta tlačna razlika je največja na začetku in najmanjša na najbolj oddaljeni točki cevnega razvodnega sistema. Odvečno tlačno razliko moramo odpraviti oz. dušiti. Za dušenje uporabljamo različne možnosti npr. cevi manjših dimenzij na koncu omrežja. Čim daljša je veja, večje je odstopanje tlačne razlike. Potrebna tlačna razlika za posamezno ogrevalo je odvisna od njegove velikosti oz. pretoka ogrevalne vode, ne glede na lego v omrežju. Zato je treba poskrbeti za to, da ima vsako ogrevalo na razpolago tisto tlačno razliko, ki ustreza projektiranim pogojem.

Namen ogrevalnih sistemov je torej vzpostaviti ugodne bivalne pogoje ob hkratni gospodarni izrabi energije in varovanju okolja. V praksi ogrevala ne dajo pričakovanih rezultatov, kadar v različnih delih sistema ni zahtevanega pretoka ali temperature. Rešitev te težave pa ni povečevanje obtočne črpalke ali zviševanje dovodne temperature, temveč pravilna izbira regulacijskih elementov in strokovna izvedba hidravličnega uravnovešenja sistema. Za uravnavanje uporov v različnih delih sistema z regulacijskimi ventili uravnavamo pretok ogrevalnega medija skozi porabnike in generatorje toplote in tako omogočamo želeno temperaturno udobje ter učinkovito rabo energije. S hidravličnim uravnovešenjem sistema odpravljamo tudi težave, povezane s šumnostjo v ceveh in ventilih na ogrevalih. 

Hidravlično uravnoteženje predstavlja torej ukrep, ki zagotavlja ustrezno razdelitev pretoka ogrevalne vode skozi posamezna ogrevala ali veje sistema in tako omogoča ustrezno ugodje v ogrevanih prostorih in normalne obratovalne stroške.